Pise crtice, novele,pravljice. Roman mMESECNIKI je izsel leta 1977 v reviji "M" MLADINI, Lj. in bil tiste case zelo bran. Trenutno pise zgodbe iz otrostva.

ourname@ouraddress.com

Slovenia je sredi Europe in sveta


P R A V L J I C E








PRINCESA JAGODA


Nekoč je zivela princesa po imenu Jagoda. Ze kot deklica je rada nabirala jagode. Kmalu se je poročila. Imela je postavnega lepega princa za moza. Princ Marko, tako mu je bilo ime, je svoji nevesti postavil lep grad. V gradu je princesa imela sedemnajst sob in soban. In kar tri kopalnice. V vsaki so bila nameščena po tri ogledala.
Toda, z leti, ko se je pogledala v katerokoli ogledalo, je videla, da iz slehernega ogledala bulji vanjo ena grda spaka. Vsa prestrašena je vsako jutro letala od enega ogledala do drugega, iz ene kopalnice v drugo ter iz ene sobane v drugo, kajti tudi tam je bilo mnogo ogledal. Povsod jo je pre-ganjala ena spaka.

Kar naprej se je cmerila, delala pa nič. Jokala in vekala je in bolj, ko se je gledala v ogledalih, bolj se ji je prikazovala grda spaka.

Princ Marko si je vse raje nadel puško na ramo in jo mahnil s svojimi lovskimi tovariši v gozd. Domov je prihajal pozno zvečer, da mu le ni bilo treba poslušati svoje princese, kako so druge vse lepše in koliko lepih oblek imajo. Kako so lepo spletene in naličene.

Princ Marko je bil vsak dan bolj nejevoljen. Zvečer je raje zavil v vaško gostilno.
Princesa pa je iz dneva v dan hodila po nakupih in zapravljala cekine iz zlate skrinje. Seveda se je dala peljati s kočijo z vsem spremstvom v Trst in na Dunaj. A njene prijatel-jice so se jo ze pošteno naveličale.

Nič več niso hodile na njen grad na klepet in čaj. Princesa Jagoda je od prijateljic dobila le molk. Tu in tam je kakšna prijateljica le še dejala
- Ja, veš moram na trznico.

In je rekla druga



- Joj, veš veliko dela imamo doma. Ne utegnem.

In ji je zabrusila tretja

- Ja, moz me čaka doma.

Princesino hrepenenje po nekdanji lepoti je prešlo v hud obup.

Vse bolj je bila sitna, tudi do svojih podloznikov in sluzabnikov od kuharjev, kuharic pa do konjarjev. Vse bolj in bolj je vreščala


nanje. Ni bilo dneva, da ni koga zlasala ali pa kakšnemu strezniku primazala zausnico.

Tudi polena je metala za kakšno mlado perico.

Če se ji je to zdelo premalo je poklicala še biriča. Ta je pa mahal z bičem po sluzinčadi kot ponorel. Običajno se je še grozljivo drl zraven



- Naaa, naaa, naaaa bote mojo gospodarico za… zaaa…,vam ze pokazem…

Nekega lepega dne pa je princ Marko je v mestu spoznal mlado prijazno gospejico. Na svojo princeso na gradu je kar pozabil. Zdaj ga še ponoči več ni bilo domov.

Princesa Jagoda pa je zapravljala cekine iz svojih zlatih skrinj.
Nazadnje ji je ostala le še ena sama.



Kuharice, streznice in vse sobarice so se ze navsezgodaj

zjutraj poskrile, da jim ne bi bilo treba srečati princeso Jagodo, ki je ze zarana vreščala po vseh sobanah. Razmetavala je svoje obleke, razbijala je ogledala in tolkla z zlato palico naokoli.

Nekega dne pa ji je njena zlata palica, okrašena z dragimi

kamni padla skozi okno, naravnost v gnojno jamo. Vsa iz sebe je pritekla princesa Jagoda do gnojne jame. Kričala in vreščala jna valpte

- Potegnite mi mojo zlato palico ven! Veeen mi jo dajte , Kje ste biriči,
-
-
- hlapci smrdljivi…,hočem jo ven,
- veeen mojo palico, je besno hlipala.




V grozi si je masila nos in skušala nekako potegniti majhen konec palice, ki je še molel iz gnoja.

- Nenadoma se na obzorju pojavi jezdec. Obsijan od sončnega zahoda se skloni nad zlato palico.

Od presenečenja je princeso Jagodo vrglo nazaj. Bil je njen princ Marko..

- Tu jo imaš-, ji prijazno veli.

Oooo.-,je bila vsa zmedena princesa. In glej, ko se nasmehne.

In potem se smeji še dolgo v noč. In nikoli več ni bila slabe volje, ne osorna.

-O, moj princ, ooo moj dragi princ. Kako da tega nisem vedela, kako da tega nisem vedela ze prej!

Visoko na nebu, so zapele ptice. Z roko v roki sta odjezdila na svoj grad.
In bila sta srečna, zelo srečnam vse do konca svojih dni













MAVRICA


Nekoč zivel je princ. Na vrhu hribba imel je grad. Med smrekami sredi gozda. Z iskrim konjem se je podil. Ja, jezdil je po hribih in dolih z velikim belim konjem. Imela sta se rada. In kot veter sta vihrala skozi dez in sneg.

Nekega lepega sončnega dne jo ozre. Njo. Lepo divo s sončnim nasmehom. Bila je
svetlolasa, postavna, visoka. Ena sama moč in milina je bila. Jezdila je vranca. Slokega


črnega viharnika. Ona gor pa vsa v modrem
pajčolanu. In kot piš je drvela čez drn in strn. Kako je jezdila.

Pa se izza gora naredi mavrica. Taka velika in bogata. In ju prezari. In sta bila vsa v zlatu in zelenju in modrini in vijolicah in v oranznem in kot vrtnica rdeči barvi. In ju je oblila toplota in nekaj neskončn nepojasnjeno lepega . Vsa sta bila v ognju, prezarjena z vesoljno jarko svetlobo. Čvrsto sta se drzala za roke in jezdila, jezdila v mavrici čez hribe in doline. Vsa prepletena z neštetimi svetlobnimi odtenki sta prijezdila k studencu. Tam sta se osvezila in tudi studenec ju je napolnil z velikim zdravjem in močjo.

Tako očiščena sta v opoju nenadne sreće jezdila naprej, čez gore in ravnine in sonce ju je spremljal na poti in luna ter zvezde ponoči. Brez
predaha. Zvezde so ju vodile za deveto goro, v deveto dezelo, kjer je vladal moder kralj.

V tej dezeli imenovani Sonca je vladal mir in red. Tu ni bilo ne krega ne prepirov. Vsi so seimeli radi. Zelo, zelo radi. Dezelani so bili
vedno nasmejani in dobre volje. Še več, bili so srečni.
Čez dan so pridno obdelovali polja, njive, zvečer pa so veselo plesali in peli ob citrah, harmoniki in piščali.
Poslušali so petju ptic in jih klicali po imenih. Celo pogovarjali so se z njimi:
Na slavček proso, jej proso!
Znali so se pogovarjati s srnicami, jeleni, zajčki, medvedi, lisicami in celo volkovi.

V dezeli Sonca so vedno nalovili toliko rib iz bistrih potokov, rek in čistega morja, da so jih prišli radi še iz drugih dezel nakupovat.

Nihče ni bil lačen. Oblek in obutev je bilo za vse dovolj. Pozimi nikogar ni zeblo. Vsi so imeli topel dom. Kašče so bile ze na jesen polne, tako polne, da so imeli tudi kuzki, mucke, putke, račke, gosi, konji, prasički in vse druge domače zivali dovolj za pod zob. Kar je ostalo so vrgli v jame ob poljih in njivah ali v hleve. Tako je bilo dovolj naravnega gnojila za vsa polja, njive, sadovnjake in vrtove.

Češnje, limone in pomaranče so ze spomladi in poleti obrodile. Jeseni pa so obilno na-trosili v jerbase še hruške, jabolka, orehe, mandeljne in druge dobrote.


Brz, ko sta princ in princesa prišla v dezelo Sonca, so jima dezelani podarili najlepšo hišico. Glas o njuni neizmerni ljubezni je prispel v dezelo, še predno sta prijezdila. Nas-tanila sta se v prelepi hišici iz najboljšega lesa na vrhu hriba. Okrog hišice pa sadovnjak in čisti potoček, da sta kakšno postrv kar z roko

potegnila ven. In ze je cvrčala v veliki ponvi na ognjišču.

Potem so leto za letom privekali v luč dneva otroci. Prvi je bil Janez. In se je njuna ljubezen še naprej čutila na daleč. In videla tudi, kajti mnogo vasi in mest se je zgradilo in mnogo trgovskih pot odprlo, po nasvetih modrega princa in princese. Še naprej sta se imela od vseh najrajši, princesa je rodila devet sinov in devet hčera in sta tako zivela srečno vse do konca svojih dni.

Lilo je kot iz škafa in grmelo, ko so sli najavili hudo vest. Na mejah dezele se je kop-icila sovrazna vojsska. Polno je bilo šotorov in konjenica je strahovalno divjala po bliznjih hribih. Vse je kazalo na neizogibno katastrofo. Bliznja plemena, ki so pustošila vassi in mesta niso kazale nobenega znamenja, da se bodo pred miroljubno dezelo Sonca ustavila.
Princ je šel na najvišji grič. S seboj ni vzel ne konja, ne sulico ne meča. Iz vrha gruča so se začuli le enakomerni zvoki in prečudovita melodija.

Potem je dezelo nenadoma prezela nenavadna blezčava.
Sovrazni konjeniki so se takoj vsi prestrašeni razbezali

Nekega lepega dne, pa se je od vzhoda zopet prikazala tista obilna velika mavrica.

Ves dan je potovala proti zahodu. Osvetljevala je vse dezelane po vrhovih gora in dolinah ter ravninah, vse do najmanjše grape. Prav vsi so bili prezarjeni s to nenavadno svetlobo. Od veselja in sreče so poskakovali v zrak in peli, še zlasti vnuki in pravnuki princa in prin-cese. V dezelo Sonca je prišla spet neznansko obilje in radost, da so bili prav vsi srečni, do konca svojih dni.

Vec glej pod www.Najdi.si