Tomaž Iskra J U T R O PESEM Pesem je tisto kar lajša gorje pesem je luč pesem je sonce pesem je zdravje za naše srce. SREČNI VEK Veliko oranžno sonce in rosno jutro je veselje vseh ko tega ne bo več bodo le še žuželke in drobni insekti kraljevali v svojem raju. POMLADNE SANJE sem rekel da bom odšel daleč stran sem rekel da bom odšel nekam na morje sem rekel da bom zaplul z veliko barko sem rekel da ne maram več rdečih ozkih ulic sem rekel da bi rad šel in videl širni svet sem rekel da ne maram več zelene pisalne mize sem rekel da ne maram več mehkega fotelja sem rekel da ne maram več volana sem rekel da bom ljubil le morje sem rekel da bom ljubil le oblake sem rekel da bom ljubil le veter in ptice sem rekel da bom ljubil le sonce in modro nebo sem rekel in zasp udobnem mehkem fotelju BELA KAVA skuham belo kavo postavim jo na mizo zamaknjeno gledam kako se iz nje kadi zunaj že sneži kakor bi se nebesa odprla na stežaj dobra je ta kava presenečen sem nad svojim čudesom le sprašujem se zakaj jo pijem sam SREČA nekega dne se bova vprašala zakaj se nisva že prej srečala morda je bila sreča prav v tem PESEM BREZ NASLOVA Danes bom prižgal svečo za vse tiste ki jih nisem srečal danes se bom pogovarjal s štirimi stenami o vsem z vsem dokler se zarja ne prikaže SMRT ZAGOTOVO PRIDE BREZ CITER Kdo sem sem lebdeče tkivo med nebom in zemljo sem atom zapletenega vesolja sem velik vprašaj v človeški obliki sem le globok vzdih pred izdihom koga ljubim mater in očeta brata svojo najdražjo ljubljeno morda le listje v vetru kdo me ljubi vsi tisti ki jih več ni vsi drugi lažejo spretno lažejo smrt je bila že zelo blizu tako zelo blizu da je sladko šepnila pridi kako krčevito sem rinil kvišku NE sem se ji zarežal v obraz ne boš me lepše je živeti v življenju kot biti mrtev v trpljenju ko jo boš srečal smrt ji boš pljunil v tisti koščeni ksiht in rekel imel si prav kajti smrt zagotovo pride brez citer OB VEČNOSTI Stojim ob oknu tako nezavedno nekaj oblakov iznad neba svobodno niha neka ura bije čas kakšen čas notranji glas pravi zlij se v neskončnost z vsem in ničemer ne misli na nič na noben čas vse je preveč minljivo da bi razumel nerazumljivo vse to lahko ali ne morem nečesa zaustaviti razbijanje srca NEKAJ JE V GALAKSIJI najlepša je ko pride trenutek svobode trenutek ko se približaš popolnemu morda to stori sonce morje zrak morda človeško bitje morda sam tega natanko nikoli ne veš toda ko vse doživiš si srečen srečen tudi ko napišeš pesem DAN »X« nikoli ne veš kako samoten boš nikoli ne veš si še palma pesek ali usahlo jezerce nekega lepega dne se boš zazrl v neskončno nebo ki sploh ne bo več modro MOJE LJUDSTVO moje ljudstvo trpi hudo trpi ker otepa revščino ker ima zavezana usta ker imajo nekateri vsega preveč ker nekateri počno kar se jim zdi ker nekateri več nimajo nobenega sramu ker so nekateri v ječah zaradi svojih svobodnih misli ker znanci od lakote in bolezni umirajo ČE BIL BI MILIJARDER Če bil bi milijarder si bil bi kupil hišo, avto bil bi si najel maserko da praskala bi mi podplate če bil bi milijarder Če bil bi milijarder bi bil sprehajal se po sobah iz vijolične v oranžno bi pil šampanjec z Gino če bil bi milijarder. Ker nisem nič en fičfirič me močno skrbi kako si bom privoščil četrt kile kruha pol litra mleka za jogurt že več nič ne bo ostalo. REKLI SO MI Rekli so mi ne meči bisere svinjam in sem se spozabil in jih ob cigaretnem dimu in kozarcu vina trosil iz polne malhe Rekli so mi ne meči bisere svinjam in sem se spozabil in jih ob cigaretnem dimu in kozarcu vina trosil iz polne malhe. Rekli so mi hodi z dvignjeno glavo’ in sem se spozabil in preklel vse ki so mi stopili na pot. Rekli so mi nasmej se človek božji in sem se spozabil in sem zatulil tako zatulil da so počile glasilke. Rekli so mi pa se zjoči in sem se spozabil in sem se na ves glas zakrohotal do nezavesti zakrohotal vsem v brk - še našemu predsedniku Društva rejcev malih živali. TA FINI Pravijo da sem pijanec pravijo da sem kurbir pravijo da sem falot pravijo da bi se moral oženiti pravijo da hodim spet v službo pravijo da glodam direktorje pravijo da hočem kar javno naskakovat najlepša dekleta pravijo da se s pepelom posipam... Tako pravijo tisti ki me čisto nič ne poznajo. Pa mi je malo mar kar pravijo drugi. Drugi samo požirajo sline drugi se samo sladko nasmihajo. Ja. Svojim mojstrom šefom direktorjem da jim bo jutri lepše prijetnejše. Ja. Drugi tako lepo poštirkani hodijo na bankete in se pavijo na daleč s svojo hinavščino. Ja. Ste jih že videli kdaj gole vse te birokrate tehnokrate plagiate še ko so nagi mislijo in si domišljajo da se v njih pretaka plava kri... Ste jih že videli kdaj pijane ob ženskah onemogle? Ne še nikoli! Seveda ne ker ne gredo nikoli z vami na zabavo ker bi jim bilo nerodno ker med svojimi še bolj neumne klatijo kot vi kar poglejte jih enkrat vse te birokrate tehnokrate plagiate pa vam bo vse jasno kot je že zdavnaj nam poetom. Te uboge pare niti sami sebe ne poznajo znajo pa zelo spretno s svojih stolčkov scati na vso to ubogo proletarsko rajo! FLANCAČI Pod državno zastavo pod državnim grbom pod delavskim simbolom v imenu ljudstva flancajo flancači vsak dan eno in isto še več bo treba delati za večjo proizvodnjo za izvoz še malo stisnimo bratje svetla prihodnost je pred nami Ko bodo pa zavpile množice na ulicah kruha bodo vsi ti poštirkani flancači ki jim je danes lepo stisnili rit boš videl brat se je za bat. POMLADNI VETER Ljubi nežno a močno in strastno sreča te bo spremljala povsod poj pesem o ljubezni in lep spomin se bo prikradel tiho kot pomladni veter. DEKLETU KI SEM JO LJUBIL Kar zdi tebi se neumno je meni prav in kar je tebi prav se meni zdi narobe tako sva si različna da iz muhe slona in iz slona muho narediva. nekdaj manj nekdaj bolj za oslovo senco spreva se se greva kdo bo koga koga kdo bo in na koncu brez besed se vsak po svoje razbeživa tak najin boj je bil nenehen poet za tebe bil preblag je ti volka si hotela in kar iskala to dobila si poštirkanega lepo odetega z nekim dr ing ovenčanega vem o predobro vem za tvoj floret on ne on bo še ubog ko kažeš mu fasado ta floret jeziček tvoj in tvoj pogled pri meni zdavnaj že zdrknil je v pozabo zdaj ostal le še je spomin za prihodnje moje dni opomin. ČE ME BOŠ RADA IMELA Če me boš rada imela bom samo tvoj če me boš rada imela ti bom nasekal drv ti bom prinesel vedro vode ti bom pokazal biserne studence ti bom pripel nagelj na prsa ti bom z usti izmeril srčni utrip ti bom napravil kup veselja opolnoči če me boš rada imela če mi pa pokažeš zobe te bom z veseljem- pustil pri miru. EN SMRKAV DAN En smrkav dan odločilni dan ena smrkava ura odločilna ura ena smrkava minuta odločilna minuta. Potem se prevesi usoda človeka. Potem pot ni več pot Je steza ne stezica ozka nevarna brv med bedo in razkošjem svobodo in ujetništvom življenjem in smrtjo. NA GORI GAMS Kot gams ponosno na vrh skale viharnikom premnogim še kljubuješ vpijaš zlatorumene sončne žarke in mirno čakaš na večer. PESNIK pesnik je velik otrok igra se z listjem z oblaki s studenci pesnik je velik otrok čofota po ribniku nabira marjetice duha trave pesnik je velik otrok vedno si želi veliko svetlobe veliko modrega neba veliko zlatega sonca pesnik je velik velik nedolžen otrok. MED NEBOM IN ZEMLJO Osamljene duše se dobimo za šankom ob jezeru v gozdu osamljene duše se vozimo v pločevinastih škatlah na avtocesti na makadamu osamljene duše kolovratimo po ozkih stezah med soteskami in smo kar naprej razpeti med nebom in zemljo. NEKOČ nekoč smo zelo hiteli potem smo upočasnili korak nazadnje smo obstali in potem se je vse zavrtelo znova: ko smo se hoteli spet ozreti smo opazili da že sivimo. PESEM O JESENI Listje že zlato se rumeni sončni žarki mrzle nedelje otrple zagrevajo nam ude tu in tam nam misel še na vroče poletje zatli. Kmet pospravil že je žetev zima tu je oviti v kožuhe in šale zavzeto brskamo med listjem če kostanj kak se nam prikaže. Tam pa starec na klopi tako ves sam samoten mežika v sonce do pomladi bo zdržal še! SMO ŠE LJUDJE smo še ljudje smo ko plačujemo ko častimo ko nimamo ničesar več ko se znajdemo na dnu ko ostanemo prez prijateljev lahko pljune v nas niče udari nas s kamnom s palico in potem potem podležemo kot izžeto ubogo kljuse. TIŠINA NA KRIŽPOTJU Jehove priče pravijo, da sta bila najprej Adam in Eva in kača, Jehove priče me obiščejo enkrat na leto, morda dvakrat, trikrat, in jaz jim razlagam Darwinovo teorijo o o nastanku vrst, na koncu si lepo voščimo lahko noč in nobene zamere ni. Dvakrat ali trikrat na leto si privoščim sauno, potem celo s kom spregovorim, najraje s starejšim od sebe, in glej pravijo, da je življenje zelo kratko. Na kratko sem hotel povedati moji zelo ljubi prijateljici, ki je, vsaj v moji duši tako lepa in ljubka, da bi zastavil svoje telo in svojo bit in vse, kar mi je in mi še bo prišlo na misel na vseh teh mojih križpotjih, ki so bila vse prej kot ravna in lepo prevlečena z gladkim asfaltom in betonom. Toda na kratko se da vse povedati ali prav ničesar, to je tako kot grobar pri odprtem grobu, ki vzame v roke lobanjo, lahko človeka vidi od rojstva do smrti ali pa mu kost toliko pove, kot trhla veja sredi zime. Zima bo pa dolga. Sam sneg. In megla in žled bo. Tako pravijo stari ljudje in tisti, ki jih ščiplje v gležnju, bedru, križu in bogve kje še. So pa čudni časi, nemara se pri nas to še kako občuti, ni več smeha, ni več razposajenih fantovskih norčij, veselih dekliških šepetanj in vse je tako, kakor bi kar naprej hodili na pogrebščino. Pogrebščina se pa že štirideset let vleče skozi našo dolgo rdeče zaprašeno ulico. Na levi Karavanke, na desni reka Sava in Mežakljam kot nekdaj ponosno dviga svoje vrhove in se ljubosumno spogleduje s Triglavom in ta spet z Mont Blancom tam daleč na zahodu znajo prodati vsako ped krtine, doline, sivega skalovja. To pravim zato, ker sem bil tam, ker vem, ker ti znajo spuliti zadnji cvenk. Decembra že ob dvanajstih pade senca čez Mežakljo, dolina zmrzne, otrpne, nekaj žarkov sonca sramežljivo liže vrhove Jelenkamna Merce, Ukove, Golice, Hrastnika in Stola. Vse nam je tako hudičevo znano, da še tega več ne vidimo. Kot fjakarski konji bezljamo gor in dol po dolgi rdeči ulici in s skrajnim naporom, z leti pa že kar samodejno tlačimo v podzavest vse dimnike martinovk, rdeče tovarniške hale, zanemarjene parke, zatohle hodnike in hrumenje vse mogočnih strojev, nehote iščemo svoj svet, kar vleče nas v športno halo, nekam ven na plan, kjer je sonce, kjer je planjava, kjer je čist zrak, ven samo ven, med smreke, na zmrznjena polja, na zmrznjeno blejsko jezero, na Golico, na Stol, na Pokljuko, kamorkoli že, samo, da nam ni treba gledati zdolgočasenih fasad bifejev in nekih še bolj na smrt zdolgočasenih lic in oči izgubljenih duš. Pred sto in več leti so na zapadu včasih vlekli iz futrol pištole, v raznih »saloonih«, tu bedne duše vlečejo na plan urinirane, smrkave čenče in najbolj uživajo, ko se usklajenost vseh prisotnih revnih duš zlije v harmonijo velikega orkestra spačenih in z južnoslovanskimi jeziki do nezavesti zmešanih kletvin. Piše se ANNO 1985 in taka je ta podoba kraja, narobe obrnjenega raja. Je že tako, da sem bil rojen prav tu, in da živim prav tu, v nekem smislu mi pa ni prav nič žal, ker ta živelj tu, ima srce in preveč ne drezaj vanj, ker bo lepega dne bruhnil žvepelj in sol, lavo martinskih peči, takrat se bodo poštirkanim in zlikanim tako tresle hlače, da bodo komaj še ujeli zadnji vlak, zadnje letalo za Ljubljano in Beograd. Prav resno me skrbi, kako bo potem, nova vrsta ko bomo ukinili plavže in martinovke! Saj se sploh ne bomo mogli navaditi na boljše čase in svetlo prihodnost! Kako bomo jeklarji mi, brez rdečega prahu? Ampak kako se bomoo navadili belega kruha, če je bil pa za nas vedno črn dober! Ampak ta strah je čisto odveč, dokler bomo imeli hotele »D« kategorije. Ti bodo pa ostali vse do zimske olimpijade treh dežel. to je pa še daleč. Takrat se bo pisalo ANNO 2000 in še nekaj čez. TISOČLETNI CIKLUS Je čas življenja je čas hrepenjenja je čas malih in velikih užitkov pekla hiranja je čas smrti. Bardo vice pekel ali raj? e čas novega rojstva je čas hrepenjenja je čas malih in velikih... peklenskih užitkov smrti. NEKE KRUTE NOČI Neke krute noči nisem srečal nikogar razen svoje izgubljene misli. TIŠINA To je ljubezen to je šepetanje violine to je šepetanje srca vse drugo je nič SLED ŽIVLJENJA Čas je čas - mozaik spominov ko življenje v smrt se spremeni ko najmanj se nam zdi takrat pogled na golo drevje obtiči. Tam list za listom pada na mrzlo zemljo že sneg naletava noga prvo gaz v belini naredi sled življenja zapusti. DIH POMLADI Sneg se soncu izmika mlade že za grmovje mika stare v sklepih zvija za pesnike spet je nova utopija. Lopate v krtine trde smo zarili z grabljami nove brazde naredili, povrtnino, sadike že zasadili in se mošta starega napili. Tistemu pa, ki dolgčas je veselja domačnosti naj ne moti, raje na dolgo pot naj se poda in utrip življenja kje zaloti. JELSA /moji zlati mami/ Ooo, Jelsa ko si bila še Gelsa o, bila si bila v tistih lepih davnih časih ko so bili še kmetje in so garali po poljih in so trgali grozdje na vročem soncu ko so bili še mornarji in so pluli po vseh morjih sveta po vseh morjih sveta. Ooo, še si Jelsa vsa sončna in zlata in skale ploščate še so lepe otoške o, še nas grejejo ooo, še kot nekoč ko si bila Gelsa. Ooo, ribe in vino hvarsko in pesmi domače ooo, še nam vnemajo duše dokler se nam srce ne razjoče. Jelsa, 10.9.1987 - original v hrvaščini pri g.Prosperu Dobroniću, kjer je središče vesolja. Tam kuhamo bakalar. - prevod avtor , Jesenice, feb. 91 USPAVANKA Naj jutro vsako razvedri ti čelo in oko zvečer naj se v miren v miren sen spusti. MOČ MISLI Na vso moč sem se trudil Da bi nekaj epohalnega izumil Napenjal sem možgane Meditiral, kako bi Prispel na svojo zvezdo Neuresničenih sanj. Ker sem ostal na Zemlji Sem šel divaniti. Potem sem študiral Zapletene filozofske spise Na divanu, Ker je bilo vse preveč Hipotez, Sem ponovno zadivanil. Bolje, kot če bi se mi Zafecljalo. Sanje so bile lepe. KAPLJICE, KAPLJICE, KAPLJICE Kapljice, kapljice Padajo, padajo. Mi pa Hodimo, hodimo In prosimo nebo Za kos kruha. ZA OSMI MAREC Pomagati bližnjemu Ni le najlepše Je najčistejše dejanje Na tem svetu. INDIJA MOJA DEŽELA Indija dežela sonca. Indija dežela moja. Indija dežela neba. Indija dežela duha. Indija rojstvo sveta. Indija v srcu Indija bog v srcu. Indija moja radost Indija moj drugi dom. ČRIČEK Čriček poje Čriček prepeva Čriček se ne utrudi Od zore do mraka Od mraka dozore Iz dne do dne Dokler ne ugasne. POTOČEK Potoček večni potoček Potoček v tebi je tisoč melodij Potoček v tebi je tisoč barv Potoček v tebi je tisoč studenčkov Potoček v tebi je večnost. TRAVA Trava je najdebelejša odeja Trava je sladka, ko si lačen Trava je zdravilna, ko te boli glava Trava zapoje, če znaš VEČERNI AKVARELI Svet je zlat Strahov ponoči poln V jutru škratov in vil Sen Ki pride Bogve od kje Up je za nov dan Sonček zlati Srebrni studenček Ki v večnosti šumi To je zdravje Da ga ni. Ni lepšega kraja Od Završnice raja. ČASOVNI PREMIK Gledam nazaj Gledam naprej Tu sem in zdaj Časa ni Prostora ni Vse je zdaj Vse je resnica Resnica je vse Vse je že bilo Vse še bo Vse je Vojne Ljubezni Bogastvo Revščina Vse to je zdaj Ljubosumje Sovraštvo Sebičnost Prijateljstvo Vse to še bo Ko nas več ne bo Človek je neznaten V svoji največji napihnjenosti. PRIJATELJEM Človek mora vztrajati Čeprav je že dotolčen Na tleh Človek vztraja Zaradi neznane sile Ki je v njem Ki je v drevju V bilkah V potokih V rekah Ki je v mineralih Kristalih, kamnih Ki je v vsem Vsepovsod V vsakem trenutku Vedno prisotno Je bilo in bo Je tisto večno Nikoli rojeno Ki nikoli ne umre Je v soncu Je v vesolju Je tisto vsemogočno Kar drži vse skupaj To je ljubezen. To pesem je pomladi 1994. L.prebrala ga. Menči KLANČAR na radiu Slovenija—1.program.. Hvala Menči. DUŠA Ko bo duša Zapustila moje telo Ne joči najdražja Ker veš Da sem v svetlobi Ker veš Da je tvoja duša V moji Sedaj in zavekomaj. DIH CVETJA V cvet se sončni žarek vpija Rdeći javor že naokrog zeleni V lepoti božanski že drhti Užij dih vonja dreves vseh Ki življenje in zdravje da. NAŠ HRIBČEK Mi otroci Ta glavni v kratkih hlačah Smo skočili na hribček Gledali smo v nebo In nekam na jug Gledali smo na polje In duhali pšenico Koruzo Gledali smo dol na cesto In na lepe avtomobile s severa Igrali smo na kitaro in peli . Potem so pa pred hribčkom Naredili eno veliko sivo gmoto V kateri se baje dela železo Potem nismo več hodili na hribček. Potem nismo več igrali na kitaro in peli, Ker ni bilo več polja Ker ni bilo več neba na jug, Ker se je iz tiste reči grdo kadilo… Oj hribček, oj naš hribček. LJUBEZEN JE VEČNA Vsak trenutek posebej S teboj Je oda radosti Še v hudem. Ne mogel bi Od tebe Nikogar več ljubiti. S teboj gre moje sonce O bog čuvaj te In daj da se ljubiva, ljubiva Saj sva se že ljubila Pred milijoni let Izpovedala sva si vse A vendar ljubezen moja Ljubezen je večna Ljubezen ne pozna meja Ljubezen je božji dar Ljubezen je šepetanje v pesku Ljubezen je šepetanje ob morju Ljubezen je šepetanje vrh gore Ljubezen je luč pred zoro Ljubezen je večni vrelec mladosti. MILINA JELSE Danes je pesniško lepa Jelsa Danes je kakor solza čista. Včeraj je bilo vse črno okrog cerkve. To je bilo včeraj. Danes sonce barva kamne z zlatom. Morje je mirno. Tišina je. Vsi še spe, le priroda se prebuja. Ptički zapojo prelepo serenado. Tudi zate. Eee, to je Jelsa čarobna V jutru. NEVIHTA Se črn oblak vali čez goro So studenci potoki na mah postali Potoki reke, zdaj bregov že ni Plima morij že kleti zaliva Nalivi postelje moče Še škorenj za nogo je premalo Do kože vse je mokro Dežnik več noben ne varje Neurja neugnana To dežele zajelo je lepe. ENA ZENOVSKA Brisanje vseh reči Je najbolje za um Iti v nič Iti v praznino To osvobaja. POLHEC Polhec in jaz si deliva sir. Drobtinico črnega kruha. Polhec in jaz ropotava po koči. Sredi gozda Sredi noči. Polhec in jaz dremljeva sredi belega dne, Če tako hočeva. Polhec in jaz mežikava V srnico v sadovnjaku. In se ji nikamor ne mudi. Sploh ne zbeži. Polhec in jaz bova enkrat zadremala Za dolgo, dolgo. Takrat se bova šele spočila. . JUTRO Oglašanje ptic Tako potiho Sveže in jasno Pogled čez balkon Glej, glej srnjak se pase Prav nič se ne boji . ne, nikamor noče Tekanje z boso nogo po travi Še pred kavico z nlekom Poslušanje melodije potočka Sredi gozda Eee, to je tisto pravo jutro Pred sončno pripeko opoldan Spet se bo treba skriti Nekam globoko v senco. OKO SKRIVNOSTI poetična trilogija VRATA, STRAŽA, RAJ Trilogija se lahko izvaja kot monolog in kot zasedbo treh oseb. Vsa scena, barvna in zvočna kulisa je prepuščena domišljiji dramaturga in režiserja. Lahko se izvaja v klasični ali sodobni obliki. VRATA Odprem vrata Ne vsakemu. Najprej je tema, tema, tema, Potem je zvezd nešteto In nebo v neskončnem In oko v daljavi, Oko, ki reši In odreši vse, Oko, ki nas spremlja Skozi čas. Oko večnosti, oko neskončnosti. Vsepovsod je prisotno, ni meja, Je v prostranosti, V tišini je. V grobni tišini.je. In tu so vrata. Vrata vseh gobov Vseh duš, Vsega stvarstva. Skozi greš milionkrat In se ti zdi, da so tu neka bitja, neke duše a vse je previd, čista iluzija tu ničesar ni je le bolećina rojstvo in smrt in dirka za blagostanjem. In ko ga že dosežeš, Se kmalu posloviš. Očesa ne vidiš, Še ne, takoj ne, Zlepa ne. Oko se ne prikaže hitro, Oko je skrito. Le izbrancem se prikaže In govori samo zase. Šepeta. Blago zelo blago, Kakor mati, kakor oče Ko si bil še v zibelki. Oko je misel. Oko je duša. Oko je biser. Oko je solza mamina. Oko je svetloba. Oko je ljubezen. Oko je rešitev. Prišel si od daleč. Prišel si iz tople doline V ledenik. Studenec je zamrznjen. Ne veš ne kod ne kam. Komaj čakaš Da prideš ven. In pridež v tople kraje V zelenje ob potoke, Vse te pozdravlja Studenec, ptice srne, veverice In še piš vetra z gora In je mir. En sam blažen mir. Tu nič ne rabiš. Tu se ničesar ne bojiš. Tu nič ni žalosti. Nič skrbi. Nič ne ropota. Nič ne tuli. Tu mir je. En sam blažen mir. Na dolgem potovanju si Začetka ni, konca ni. Vse samo je, samo biva. Vse je ljubeznivo. Povsod si in nikjer. V vseh vesoljih si In vsa vesolja so v tebi. Vse prebiva v tebi In ti prebivaš v vsem. V kamnu V zemlji V prsti. V travi V listju. V drevju V studencu V potoku V reki V jezeru V morju V oblaku V soncu In vse to je v tebi. V tebi je luč In je mir In je sreča In je modrost In je blaženost Nenavadna blaženost Brezčasje je In prostora ni Vsepovsod je svetloba Nenavadna svetloba In čisto na koncu Je majhno oko Komaj vidno. Z nenavadno toplino In prijaznostjo In upanjem Je nevidno, tiho Kot piš Tam zadaj skrito A vedno budno. Ne uide mu ničesar Prikrade se V še tako majceno dušo Kot droban žarek Jutranjega sonca. STRAŽA Stražarji stražijo Neprestano stražijo Svoje duše Tudi duše Ki jih več ni A glej Na nas se lepijo črne duše Dan na dan Izgubljene duše vreje iz dna pekla Od najbolj vročih peči Tam ima gospod vrag Vedno vse peči prižgane0 Princ teme ima vedno prvo In zadnjo besedo Lepih besed iz ust njegovih ni Rožce so kletvine Sonca ni, ne zvezd, ne neba. Upanja na svetlobo ni Čisti brezup tu kraljuje. V sredi zemlje je vsaj lava, Tu med skorjo zemlje in sredo So le črvi Nič ni. Tu duš zgubljenih je še mnogo Kadi in pije se Prešuštvuje, krade, ubija In prihajajo vedno nove duše Vse več in več stražarjev je A ti vse več in več gledajo v stran In še sami se tepe Nekaj duš je že brez zavesti Njih dih je komaj še zaznan Zdaj vsak že straži kogar more A njih nekaj komaj da še diha. Ti ne vidijo več Ti ne slišijo več Le še malo s prsti migotajo Njih jezik se premakniti več ne da Začaran krog tako nikol ne jenja Tu en a sama tema je Ločiti več ne da se ne jutra ne mraka Vročina je ena sama vručina In muke, muke, muke… Gospod Demon Pa kar naprej priganja Kuri, kuri, kuri Ne zabušavaj, ne zabušavaj, ne zabušavaj… Naaaa, pa ti pa ti, pa ti, Kidaj, kidaj, kidaj Tud ti smrklja, ki kažeš mi diplomo. Ena sama trda tema. A peklenšček kar skače Sem ter tja In veselo tuli Ne zabušavaj, ne zabušavaj, ne zabušavaj Kidaj, kidaj, kidak Duša zabušantska In molči, molči, molči…0 Kar na lepem hud mraz pride In hlad in led je Da z obmi vse šklepeta od groze Še črvov več ni Tam cel trop mrhovine le še leži Življenja več nikjer ni Še tisti, ki je mislil, da morda še bo, ga več ni. In vse tako hudo je, da še misel zmrzne In vsa zavest o preteklem in prihodnem To za zlodeja ni nič Od niča nič Ne tu ne tam Ne prej ne poslej Le praznina je in od svetlobe nič In tema je Črna luknja In volja vraga taka Da še tistih nekaj veseljakov V temo dol potegne. RAJ Prebudi se pičlo njih število O kakšen zrak Ooooooo, kako čisto je tu Ni tovarn, ni cest, ni avtomobilov, ne letal… Še vlakov ne. Samo drevje, potoki, jezera so In studencev mnogo. Ejejejejje! Svetloba, sonce je Saj to je raj A glej še Eve ni, Ne Adama Aha, pri Stvarniku v delu sta. Glej, glej tam oblaček je In tam val morja Tam ribe so, sred jezera Sred jezera je mir Mir in tihota Glej glej tam, tam je mavrica Velbana In duš angelskih spokoj O te dušice majcene večne so In žarijo, žarijo, žarijo v soncu Povsod so, povsod Njih je brezštevila In kako prijazni so Na moč ljubeznivi Svetloba je vsepovsod Saj to je radost, veselje Saj to ljubezen je Resnica čista A glej ta moč ne jenja Nosi nas med listje, trave Skoz jezero Kako je veselo Vsi pijemo ta nektar, a nihče ni pijan Vsi se ljubimo, a nihče ni jezen Vsi se imamo radi, a prav nihče ne zameri Saj to je, saj to je večna ljubezen. Vse je vsem oproščeno Vse je vsem pozabljeno Hja, hm, ampak je malo dolgčas tu, a ni? ZAVESA MATI Poema O, mati , ti luč Že zdavnaj si prinesla V dolino ozko, snega in ledu. Ti bila si sonce in morje Za očeta mojega In marsikoga tu, pred kruto vojno. Bili so časi mladosti tvoje Le hip, tam med tvojim, Z juga toplega brez kruha. Le ribiči so morja rezali V čolnih dolgih in vesla so Dlani žulile, kakšen dan za mrežo prazno. Z očetom vojno drugo v strahu ste prestali Bilo ni mnogokdaj kaj za v usta dati V mraku vedno je bilo doma ostati. Tvoj prvi sin Branko vedno znašel se je in zavpil: bratec kašlja,…in tako me rešil je. A jaz drugi, že ob porodu zadajal sem ti muke. Če postavil bi ti spomenik do neba Premajhen bil bi Kjerkoli bi že bil. Dan vedno jasen bil je Že ko počasi nalagaš križ deveti Še zdaj. ko ranocelniki krog tebe se vrte. V šoli učiteljem bila si vzor Razstav prtičkov mnogih, barvitih tisočerih vzorcev Kazalo je na spretnost tvojih rok. Draga naša mati, Ostala zvesta si delu in sebi A mnogi že zdavnaj izgubili so svoj sijaj Če slikal nebesno bi platno In tebe na njem Nikoli bilo bi dovolj veliko. Če barvo zbiral bi Le rumena bila bi prava In modra še, kot neskončno morje.. Morje globoko, morje silno Morje čisto, kakor duša tvoja O mati krasna si hči morja. A otroštvo tvoje bilo je lepo Polno sonca in kopanja, Jasnega neba in svetlih zvezd. O, meni mati pa luč od prvega dne Bila je zamegljena, v šolo nisem hodil rad A vendarle otroštvo moje, bila je radost. Še sedaj se spomnim mati draga moja. Kako si me na balkon prinesla In mi pokazala vzhajajoče sonce. Potem sem šel v šolo V razred prvi In drugi, tretji… Oče je vedno pravil, Če se ne boš učil: »Pa koze past!« Mati, kozje mleko je tako dobro. Tako dobro, za pljuča je,a ne mati. Za pljuča, prav za pljuča. Ne nisem se rad učil mati še manj kot drugi..Tekal sem naokrog , tam po gozdovih, tam ob rekah… Enkrat sem pa kar z levo nogo stopil Naravnost v katran in so me drugi otroci čistili, Oj čistili, v nedogled čistili. Prijateljev in tovarišev zvestih. Na dvoriščih in klopeh, bilo je polno Še potem kdaj ob spominih na mladost. Za visoke šole bil nisem, a glej knjige vsake rad. sem bral..kar pod odejo. in oče vedno bil je hud kot ris . Še ko v fabriki služil sem svoj kruhek »Ne preklaj se z oslovo senco«, si rekla mati. »Narava vse povrne in na koncu vsak dobi ta svoje.« Priznanja te ali one družbe, lahko so krepka A z leti vse zbledi, a če ljudje te imajo radi, To ostane, draga naša mati vsi te imamo radi.. Ko bil sem ena sama črna luknja. Zunaj nič in znotraj nič, :«Bo že kako..!«, si rekla In glej, naslednje jutro že, spet posije sonce. Tako leta in leta so , kot blisk letela O, zdaj gor že jaz dajem šesti križ Oh. noge več prožne niso, kot nekoč. Le še v sebi pojem O Sole mio…. Glasu ni več. Le čopič mi v uteho še ostane. Draga mati naša heroj si. Zdaj ko brziš v visoki petinosemdeseti krog Naj ti bo še veliko sonca draga mati. Karkoli napišem, karkoli povem o tebi. Draga naša mati. Je premalo in premajhno. Če bi bil arhitekt. Je Empire State Bulding drobtinica In Aiflov stolp in stolp v Pizzi neznaten. Če bi bil astronaut. Bi bil polet v drugo galaksijo proti tvojem nasmehu, ničev. Le zdravja ti želim. Veliko zdravja, naša ljuba mati In krepost in moč . Mati ti si sonce naše Sonce jutranjo. z žarkom rose. Sonce večerno, jarko sonce.. Si sonce na obronkih obale Belih skal v zarji prebujajočega morja Globokega in čistega, polnega rakov , ciplov in ostrig. Mati, ti si sonce naše Vsi žarki najlepšega so v tebi. Zlati žarki, v večnost prepleteni. Mati najboljša si, kar sem jih videl. Kar jih je in kar jih bo. Na norem planetu tem . Pa se smejiš tem norcem Polnim hvale, draga mati, A norci ostanejo le norci. In te vse norčije in hudobije Pohlep, pogoltnost in požrešnost Kažejo nam dnevno kot slike v škatlah. In zvoki iz škatel nam uro vsako Pravijo o ravsu tu in uničevanju ljudstev Ne na tem planetu. o mati še ni miru O mati. groza ta ne jena, Zdaj tu, zdaj tam je In mnogim prav mar je.. Kdo ustavil bo razprtije. Kdo zakričal bo: »Zdaj pa mir! Dovolj norčij je, vsak naj k delu svojemu se spravi!« Mir pri modrecih je že doma A pri imbecilih kaos je Teh poln je še ta planet. Ko teh ne bo Na Zemlji sijalo Sonce bo povsod. A le kup je novih besedi Ki le begajo ljudi, Da tonejo molče v močvirja pasti. Bosi in goli in lačni Tonejo , tonejo. le kam bi naj šli. Le kam bi naj šli… Le do groba svojega. Le do groba temnega Bodo šli, bodo šli, vsi ti. A ti mati si v najmračnejšo dolini. V najmračnejšo mesto izpod Alp Prinesla sonce in nasmeh. Z ljubeznijo si leta in leta Učila najmlajše in še sedaj Ti učiteljice prinesejo cvetja… Prte si pletla, gobeline si vezla, Kako se napravi kosilo in kruh in pecivo. učila si mlado in staro. Draga naša mati Še diplomo si dobila, da pozelenela je vsa naša dolina. vsa naša dolina…. O pa znala si biti vesela in dobre volje In vedno polna upanje in dobrote, vsem si Pomagala, vsem. da prav vsem. O naša mati. Vztrajali si in še vztrajaš Naša draga mati.v hudem In zelo hudem in nevzdržnem! In vzgled si vsem Živim in mrtvim O sonce, draga naša mati. Mati, ti si poezija. Ti si vedro nebo, žarko sonce In trdna kakor mati zemlja. Mati draga naša, zato bodi še med nami Že, ko si z nasmehom svojim in tistim večnim Dobrim, neopisljivim, ki žari iz tebe nas bodriš! Vem, draga naša mati, še iz groba Nas boš vse spodbujala. Z upanjem, A naj ta grob, Draga naša mati kar počaka. Naj bo še daleč, ostani kar še z nami.. Veš. vedno prezgodaj je umret Večnost pa očisti vse, Vse duše in duh presvetli jih pošlje tja Prav tja, kamor jim je mesto. Objavljeno v 16 zborniku 2, Maribor, 2006 Vase pravice pridržane! Arhivirano v NUK, Ljubljana KAZALO str.: Pesem 2 Srečni vek 3 Pomladne sanje 4 Bela kava 7 Sreča 8 Pesem brez naslova 9 Smrt zagotovo pride brez citer 10 Ob večnosti 14 Nekaj je v galaksiji 16 Dan x 18 Moje ljudstvo 19 Če bil bi miljarder 20 Rekli so mi 22 Ta fini 25 Flancači 29 Pomladni veter 31 Dekletu, ki sem ga ljubil 32 Če me boš rada imela 35 En smrkav dan 37 Na gori gams 38 Pesnik 39 Med nebom in zemljo 40 Nekoč 42 Pesem o jeseni 43 Smo še ljudje 45 Tišina na križpotju 46 Tisočletni ciklus 58 Neke krute noči 59 Tišina 60 Sled življenja 61 Dih pomladi 62 Jelsa 63 Uspavanka 65 Moč misli 66 Kapljice, kapljice 67 Za osmi marec 68 Indija noja dežela 69 Čriček 70 Potoček 71 Trava 72 Večerni akvareli 73 Časovni premik 74 Prijateljem 75 Duša 77 Dih cvetja 78 Ljubezen je večna 80 Milina Jelse 81 Nevihta 82 Ena zenovska 83 Polhec 84 Jutro 85 Oko skrivnosti- tetra poema 86 Mati 107 Pismo Toneta Pavčkafaksimil 108 Kazalo 109 Tomaž Iskra J U T R O Pesniška zbirka Samozaložba Jesenice, 2000   Our complete encyclopedia is everything you need to know, from A to Z.... really. Includes semi-annual updates -- never have out-of-date reference materials again. $29.95

	Collection CD-Rom   Over 300 useful and fun programs for home and office. Utilities, games, educational software... be ready to spend some time with this one! $19.95

	nagrada iz ZDA NEKOC nagrajena pesem NEKOC nekoc smo zelo hiteli potem smo upocasnili korak nazadnje smo obstali in potem se je vse zavrtelo znova ko smo se hoteli spet ozreti smo opazili da ze sivimo.

Vec glej pod www.Najdi.si